Ob prebiranju zelo izpovedne knjige mlade Hane Hafner, ki se je že pri komaj desetih letih srečala in soočila s skritim sopotnikom – možganskim tumorjem, ki bo verjetno del nje vse življenje –, sem se močno zamislil in poglobil vase. Predvsem ob teh dveh njenih zapisih v enem izmed 13. poglavij: »Za mnoge je omemba raka pogosto povezana s smrtjo, saj smo vsi slišali zgodbe, ki se končajo tragično. Tudi jaz sem bila izpostavljena takšnim pogovorom. Na oddelku in doma.« Razmišljati mi je dal tudi ta citat: »Najbolj pa me bolijo komentarji, ki zaničujejo mojo izkušnjo in jo zmanjšujejo na nekaj obrobnega.«

V nasprotju s kolegicami ni glamurozno pozirala s sijočim nasmeškom; pravzaprav se je zdelo, da je nasmeh nekaj, česar kljub igralskemu talentu ne obvlada. In po branju te pretresljive knjige je bolj jasno, zakaj.

Nekdanja poslanka v DZ in igralka Violeta Tomić je v četrtek predstavila avtobiografijo Ubogaj mamo in ne pozabi očeta, v kateri razkrije svojo življenjsko pot, ki je bila zaznamovana z nasiljem in zlorabo. Posvetila jo je tistim, ki jih je globok sram potisnil v zanikanje sebe in dogodkov.