Poletje je za marsikoga čas, ko se vsakdanji ritem nekoliko umiri in končno najdemo več prostora tudi za knjigo, ki že nekaj časa čaka na polici ali pa je le v naših mislih. In morda je čas prav za takšno knjigo, ki v nas naredi premike. Torej ne gre le za prijetno branje, ampak za knjigo, ki nas povabi, da se za trenutek ustavimo, pogledamo vase in začnemo globlje razumeti sebe, svoje življenje ter tudi svoje odnose.
Pisatelj Marcel Proust je nekoč dejal: »Zaman bi se odpravljali proti novim pokrajinam – edino pravo potovanje, edina pomlajevalna kopel bi bila v tem, da bi imeli druge oči, da bi gledali svet z očmi nekoga drugega, z očmi sto drugih ljudi, da bi videli vseh sto svetov, ki jih vsak od njih vidi.«
V medicini so dokončno pravilne ali napačne izbire zdravljenja redke – obstaja predvsem tisto, kar je najboljše za posameznika. Na primer pri zdravljenju in preprečevanju raka imamo algoritme, ki glede na izvide preiskav priporočajo najustreznejši potek zdravljenja, pri splošnih ginekoloških težavah pa takšnih vnaprej določenih poti pogosto ni. Pravzaprav imajo lahko ljudje z enakimi simptomi povsem različne zdravstvene cilje in se zato odločijo za zelo različne načrte zdravljenja. Skupni imenovalec je navadno le to, da si vsi želijo biti zdravi in živeti kakovostno.
Publikacija Irene Demšar Temeljna spoznanja o povezavi med psiho in rakom predstavlja poglobljeno, a hkrati presenetljivo dostopno delo, ki bralca uvaja v eno najobčutljivejših in najkompleksnejših področij sodobnega razumevanja zdravja: preplet telesnega in duševnega. Gre za knjigo, ki presega zgolj medicinski okvir in odpira prostor razmisleka, dialoga ter osebne introspekcije.
Vsak februar nehote nekoliko več razmišljam o ljubezni. Od neuslišanega Prešerna do Valentinove vznesenosti se mi vedno znova poraja vprašanje, kaj ljubezen pravzaprav je. In vsako leto bi svoj odgovor nekoliko spremenila. Včasih je povsem pod vplivom kakšne romantične komedije, drugič vsebuje več modrosti in preudarnosti, kdaj pa tudi ranjenosti.
Dopamin najpogosteje povezujejo z nagrajevanjem in užitkom. S tem, ko izklopite svoj telefon, pomagate pripraviti svoje možgane na sprejemanje novih oblik vedenja, kar vodi v povečevanje količine dopamina zaradi plodnejših dejavnost.
Tudi če se zavestno ne spomnite svojih otroških ran, še vedno lahko ozavestite in ozdravite svojega ranjenega notranjega otroka, s tem pa tudi svoje odnose.kovati.
Težko pišem o neuspehu, ker ga živim. Tudi kadar sem uspešen. Vse izvira iz otroštva. Tudi moje ni izjema. V otroštvu sem se navadil neuspeha. Najprej tistega mojih staršev, nato še svojega. Brez neuspeha ne bi bilo uspeha – tako gre to. Jasno kot beli dan.
Katja in Andreja sta bili sestri – ne le biološko in telesno, temveč predvsem duhovno. Bili sta tako povezani, kot Katja opiše v knjigi, da sta se poznali do zadnjega kotička srca, duha in telesa. Vendar je Katja po dolgi in naporni Andrejini bolezni ostala sama.
Življenje je včasih težko. Ni pomembno, kdo ste. Vsakdo neizogibno trči ob izzive in težave, ki jih ni mogoče nadzorovati. Če ste dovolj dolgo na svetu, ste gotovo doživeli nesoglasja, izgubo ali zlorabo, ločitev ali bolezen, prometno nesrečo ali okoljsko katastrofo ali vojno ali kdo ve kaj.
Ko si upaš sijati, ne svetiš le zase.
Živeti svojo resnico v današnjem svetu je pogumno dejanje. Še vedno živimo v času, ko osemdeset odstotkov ljudi ne živi v skladu s svojo notranjo resnico. Izgorelost in izčrpanost ostajata največji težavi sodobne družbe, medtem ko samomorilnost med mladimi žal še naprej narašča.
Soodvisnost ni zgolj težnja po ugajanju drugim ali potreba po odobravanju. Gre za globoko zakoreninjeno motnjo čustvene nezrelosti, ki pogosto izvira iz relacijskih travm v otroštvu. Soodvisna oseba pogosto živi življenje, ki v resnici ni njeno – življenje, oblikovano okoli projekcij pričakovanj in potreb drugih, ne pa lastne resničnosti.
Založba Primus
Založba Primus
Založba Primus
Založba Primus