Zares ni nič takega, nič, na kar bi lahko pokazali s prstom … Pa vendar čutite, da vam nekaj »manjka«. Morda navdušenje, občutek, da vas cenijo, ali ljubezen. Imate prijetno družino, v redu službo (konec koncev jo vsaj imate), dovolj dobre prijatelje. Na mizi je hrana, nad glavo streha, ne zebe vas; glede na hierarhijo potreb vam torej ni hudega. A kljub temu niste povsem … srečni. In ali ni to cilj, h kateremu nas priganja »družba«, pa naj bodo to starši, učitelji, prijatelji, sodelavci ali karkoli drugega, kar nas obdaja?

 

POVEZAVA DO ČLANKA